Bojan Lunežnik je odraščal v družini, kjer je uniforma predstavljala poklicanost, ne le delo. Oče je bil mož v modrem, a Bojan ni sanjal o policijskih sirenah – vlekel ga je teren, misije, bratstvo vojaških vrst. Ko je pri 20 letih obul vojaške škornje, se je zavezal poti, ki ga bo vodila skozi puščave, zasnežene gozdove in razrušena mesta.
A prava preizkušnja ni bila le fizična. Vojska te nauči discipline, vztrajnosti, sposobnosti stati trdno tudi v kaosu. Leta 2005 se je v Bosni znašel pred življenjsko odločitvijo. Avto je obtičal na minskem polju. V njem oče in šestletna hči. Umik ni bil možnost. Bojan in njegovi kolegi so stopili naprej. Korak za korakom, premišljeno, a odločno, dokler nista bila rešena. Medalja za hrabrost je bila le simbol. Kar mu je ostalo, je bilo zavedanje: v življenju sta dve možnosti – bodisi stopiš na oder in tekmuješ, bodisi ostaneš pod njim in ploskaš drugim.
Leta so minevala. Afganistan, Libanon, Kosovo, Latvija – vsaka misija mu je pustila pečat. A prav v Latviji je našel tisto, kar ga je premaknilo v novo smer. V vojaški bazi, daleč od doma, ob večerih obdan s spomini in željo po več, je sklenil – skuhal bo svoj gin. Ne zato, ker bi želel zaslužek. Ne zato, ker bi potreboval nov izziv. Temveč zato, ker je gin kultura, zgodba, ki jo preliješ v kozarec in deliš z drugimi.
Ob vrnitvi v Slovenijo ni odlašal. Z očetovim starim kotlom je začel eksperimentirati. Prve serije so šle v odtok. Okusi niso bili pravi, ravnovesje ni bilo popolno. A Bojan je vojak – odnehanje ni v njegovem slovarju. Noči je preživljal ob knjigah, videih, zapisih mojstrov destilacije. Vsak poskus je bil bližje popolnosti.
Leta 2020, ko se je svet ustavil, je Bojan stopil korak naprej. Na dan žena, v restavraciji Nana v Mariboru, je prvič ponudil svoj gin gostom. Kaj se je zgodilo? Ljudje so zahtevali še. Natakarji so se vračali s prošnjami po dodatnih steklenicah. Bojan je tisto noč vedel: čas je, da prestopi iz hobija v posel.
Na svoj 40. rojstni dan je odprl Destilarno Svarog. Ime, ki nosi zgodovinsko moč – ime slovanskega boga stvarnika, božanstva neba in ognja. Tako kot Svarog kuje svetove, je Bojan s svojo vizijo skoval znamko, ki danes nosi okus poguma, drznosti in popolnosti.
Destilarna Svarog danes ni le še ena znamka na polici. Vsaka steklenica nosi sporočilo – zgodbo o ljubezni do narave, spoštovanju tradicije in iskanju popolnega ravnovesja okusov.
Osnova vsakega destilata so brinove jagode, ki dajejo ginu prepoznavno hrbtenico, a duša se skriva v podrobnostih. Slovenski hmelj, ki je stoletja krojil podobo pivovarstva, Bojanovih in Lidijinih rokah postane nekaj več – aroma, ki gin obogati z globino in svežino, ki jo težko najdeš drugje.
Potem je tu še žafran – ena najredkejših in najbolj cenjenih začimb na svetu, ki zahteva potrpežljivost, nežnost in predanost. Lidija in Bojan ga gojita doma, skrbno ročno pobirata in sušita. Vsaka nitka žafrana v ginu nosi del te zgodbe, od prvega jutranjega nabiranja do trenutka, ko se njegove tople, rahlo medene note razcvetijo v steklenici.
Vsak požirek gina Svarog tako pripoveduje zgodbo narave – o gozdovih, koder raste brin, o zlatih slovenskih poljih hmelja, ki jih veter pozibava v ritmu tradicije, in o drobnih, a dragocenih cvetovih žafrana, ki se s potrpežljivostjo spreminjajo v tekoče zlato.
Ko je leta 2023 Bojan prejel nagrado Bob leta, je bil to trenutek, ki je povezal njegovo celotno pot. Misel, ki jo je izrekel, ni bila zgolj beseda, temveč odsev njegovega življenja:
To ni le filozofija – to je resnica, preizkušena v bitkah, misijah, v neprespanih nočeh nad kotlom za destilacijo. To je njegov vsakdan.
Bojanova in Lidijina vizija presega meje destilarne. Gre za kulturo. Za učenje ljudi, da je žgana pijača več kot zgolj sredstvo za opijanje – je doživetje, ki ga okušaš, vonjaš, čutiš.
Njuna zgodba se ni ustavila pri ginu – razširila sta jo tudi v Orancello, Limoncello, Kutino in Pelinkovec, vsak s svojim značajem in podpisom. Naslednji korak? Urbana destilarna, kjer bo mogoče pokusiti in celo ustvariti lasten gin. Prostor, kjer se tradicija sreča z inovacijo, in kjer vonji brina, žafrana in citrusov pripovedujejo zgodbo dveh ljudi, ki sta svoje sanje prelila v steklenico.
Bojanova pot je dokaz, da se pravo vojno bije z vztrajnostjo, predanostjo in ljubeznijo do tega, kar počneš. In vsakič, ko odpremo steklenico Svaroga, odpremo zgodbo – zgodbo o misijah, o družini, o neizmerni želji po preseganju meja.
V vsakem požirku je košček te poti. In prav zato – ko dvigneš kozarec žganja Svarog, dvigneš kozarec za pogum. Za drznost. Za vztrajnost. Za zgodbo, ki se ne konča, temveč vedno znova začenja s prvim požirkom.
